V današnji evropski kulturi je postal sporen že sam pojem živali kot ostro ločene od človeka. Od Darwina dalje smo vsi na nek način živali in meja med živalskim in človeškim poteka znotraj naših teles. Tu je pomembna:
- zgodovinska genealogija pojma živalskega – Heidegger, Agamben itd.
- koncept življenja, ki ga kot vseobsegajočo Moebiusovo topologijo razlaga Varela
- razlika organsko – animalično
- Damasieva ukinitev delitve duh/jaz nevrološki procesi (Spinoza)
- Metzingerjeva fenonemološka študija geneze jaza kot transparentnega avtomodela
- antropološki stroj Agambena
- koncept pulzije in libida (Freud, Lacan)
- koncept Simbolnega – Lacan – v katerega so lahko privzete izjeme iz živalskega sveta (glej tudi Agamben) – simbolne funkcije, ki so hierarhično strukturirane – lok od živali, domače živali, človeka, duhovnika, angela do boga (Agamben)
Tole je na prvi pogled domača žival:
Ta krava ima na sebi nekaj človeškega – lahko bi ji pustili nastopati v kakšni alpski vasici, kjer bi bila del vaškega socialnega življenja in bi njena dejanja razumeli v registru cirkuškega zabavljaštva, ker pa gre za Indijo in zato sveto kravo, pa je nek način vzdignjena nad živalskost živali in je v bistvu del simbolnega univerzuma, sveta žival med profanimi ljudmi, kerubin (šed)?
Advertisement
