Slovenije od vojne za osamosvojitev ni nič tako pretreslo, nič tako razburilo in nič tako temeljito dobesedno dvignilo na noge, kot družina Strojan. Kar naenkrat so se pojavile vaške straže, družino je v internaciji “ščitila” posebna enota, dišalo je po linču in v vročičnem prepiru je predsednik države jeznim domačinom zabrusil: “A ste vi ljudje, al kaj ste!” In za to pri zadevi Strojan tudi gre – kaj so Strojanovi, so to Romi, cigani, lenuhi ali živali?
Ne slepimo se, zadeva še ni končana, trenutno smo jo pometli pod preprogo in le občasno iz pepela sikne plamen, kot ob zadnjih dogodkih na sodišču. Pa vendar se celotne zgodbe drži turoben, že skoraj srednjevški, pridih, ki še najbolj spominja na atmosfero Boschevih grotesknih slik, na primer njegove ilustracije sedmih smrtnih grehov:
In res se zdi, da bi Strojanovim lahko očitali vseh sedem smrtnih grehov:
- Superbia: napuh
- Avaritia: pohlep
- Luxuria: pohota
- Ira: jeza
- Gula: požrešnost
- Invidia: zavist
- Acedia: lenoba
Zelo indikativno je že samo dejstvo, da o nekem Dogodku sploh lahko govorimo z jezikom neke minule dobe, da lahko za opis fenomena 21. stoletja uporabljamo terminologijo temačnega srednjega veka.
Postavimo nekaj tez:
- gre za eminenten Dogodek, za odločitev med dvema neodločljivima opcijama – so živali ali ljudje, s tem pa gre z Badioujevimi besedami za našo resnico, bolje, za subjektiviteto slovenstva in njeno resnco, saj gre za eminentno proceduro resnice v diskurzu političnega – zato velja dobro premisliti kakšne so njene implikacije
- gotovo je tudi, da se nam ta resnica kaže kot grozljivo realno linča, zločina itd., kot tisto Realno torej, ki ga tematizira Lacanova psihoanaliza – in mogoče velja tudi, da resnica slovenstva ni več cankarjanski junak, osamljeni posamzenik, ki ga je v osemdesetih letih poosebljal Metod Trobec, ampak je naša resnica tista masa ljudi, tisti agresivni impulz amorfne mase, zahteva po linču, ki je bila novum tistega trenutka;
- politično resnico, ki se razkriva v tem Dogodku, bi po eni strani lahko opisali s topologijo Giorga Agambena kot fenomen Homo Sacer, kot razmerje med suvereno oblastjo in golim življenjem v povezavi s suvereno oblastjo in izrednim stanjem
- hrbtno stran zgornje topologije predstavlja Foucaultovska analiza mehanizmov s katerimi se moderna država polašča družbenega telesa in telesa posameznikov (biopolitika); delovanje moderne države natančno opisuje Antonio Negri, ko opisuje prvo bombo na zborovanju levice, ki jo je postavila italijanska tajna služba in je sprožila ustanovitev Rdečih brigad;
- Agambenov pojem antropološkega stroja natančneje opiše teoretske predpostavke (razločevanje med organskim in animaličnim), ki sodobnim znanostim in državi omogočajo izdelavo specifičnih tehnologij za aplikacijo moči v (družbeno)telo
- in mogoče ne bi bilo odveč pomisliti na skoraj pozabljene Sloterdijkove analize razmerja med osvobajajočimi kiničnimi provokacijami in cinizmi oblasti in obnašanje naših ciganov razumeti (tudi) kot vedenje modernih Diogenov (živeli so v sobi s svojimi psi, ki so v sobi opravljali tudi potrebe itd.)
- Realno družine Strojan bi lahko razumeli tudi kot nekakšno predojdipsko polimorfno perverznost, ki pulzijam pušča prosto pot in se ga ne da simbolizirat (upirajo se tudi simbolizaciji, normalizaciji s strani juridičnega diskurza), razlagali bi jo torej s pomočjo modela predojdipa – Julije Kristove ali Anti-Ojdipa Deleuzea in Guattarija,
- to nesimbolizabilno Realno bi na koncu lahko razumeli tudi s pomočjo nevropsiholoških modelov emocij/občutkov Antonia Damasia in tako živalskemu pečatu agambenske analize dodali novo dimezijo
