Vprašanje pisanja je vprašanje stila, vprašanje teksta pa njegov estetski učinek. Vsebina, kolikor je razumljena kot zgolj informacija, je s tem za literarno vrednost teksta zgolj postranskega pomena. Estetski učinek je učinek diskurza na subjekt “bralca”. Bralec je sebstvo v smislu nevrološke mreže drugega reda. Učinek diskurza je asocitaivna inervacija sinaptičnih povezav in s tem sistema emocije – občutki. Literatura je zgolj in samo estetski učinek – občutek, zavedanje emocij. Literatura zato ni informativna, prava literatura je emotivna. Zato lahko rečemo, da je branje pakt med bralcem in avtorjem o tem, da za čas branja suspendiramo realnost. Literatura je igra.
Realnost je skupek informacij ali signalov iz okolja in telesa, ki odločajo o preživetju organizma. Njihov učinek odloča o njegovem preživetju. Informacije in signale lahko interpretira avtomatsko – kot refleks ali emocionalno reakcijo – ali pa kognitivno z interpretacijo signalov v korteksih. Ta interpretacija pa ni racionalna, potrebuje nek emocionalni katalizator, ščepec čustvene obarvanosti ene od interpretativnih opcij, ki premakne tehtnico v smer izbrane akcije. Zato lahko rečemo, da sta tudi realnost in informacija naddoločeni z emocijami. Informacija pomeni preživetje.
Je literatura igra s scenariji preživetja? Je literatura obujanje spominov na življenje, preživetje? Kaj torej suspendiramo, ko rečemo, da je literatura suspenz realnosti? Smo s tem pri gnostičnem uvidu o dveh svetovih – estetskem kraljestvu dobrega, pozitivnih čustev in kraljestvu zla, realnosti kjer vlada strah? Je to skriti emocionalni podzemni tok, ki nosi vse estetske percepcije in ves informativni tok? Je to tisti dih, zven višine, ki nosi Zaratustro? Bi lahko rekli – samo še kakšen W. Benjamin nam lahko pomaga? Je potem izhod v estetskem, mofinskem samomoru?
To je bila vaja v slogu (1.565 znakov).
