Realnost je skupek informacij ali signalov iz okolja in telesa, ki odločajo o preživetju organizma. Njihov učinek odloča o njegovem preživetju. Informacije in signale lahko interpretira avtomatsko – kot refleks ali emocionalno reakcijo – ali pa kognitivno z interpretacijo signalov v korteksih. Ta interpretacija pa ni racionalna, potrebuje nek emocionalni katalizator, ščepec čustvene obarvanosti ene od interpretativnih opcij, ki premakne tehtnico v smer izbrane akcije. Zato lahko rečemo, da sta tudi realnost in informacija naddoločeni z emocijami. Informacija pomeni preživetje.

Je literatura igra s scenariji preživetja? Je literatura obujanje spominov na življenje, preživetje? Kaj torej suspendiramo, ko rečemo, da je literatura suspenz realnosti? Smo s tem pri gnostičnem uvidu o dveh svetovih – estetskem kraljestvu dobrega, pozitivnih čustev in kraljestvu zla, realnosti kjer vlada strah? Je to skriti emocionalni podzemni tok, ki nosi vse estetske  percepcije in ves informativni tok? Je to tisti dih, zven višine, ki nosi Zaratustro? Bi lahko rekli – samo še kakšen W. Benjamin nam lahko pomaga? Je potem izhod v estetskem, mofinskem samomoru?

To je bila vaja v slogu (1.565 znakov).

• Cisterijanska opatija v Stični
• galerija

Samostane so gradili v odročnih dolinah, čim dlje od sveta, da bi tako uresničili ločenost od sveta. Njihova poslopja so bila trdna in uporabna, a brez slehernega okrasja. Hoteli so se odpovedati vsemu, kar bi jih lahko odvračalo od usmerjenosti k Bogu.
Po načelu povezanosti z maternim samostanomje bila vsaka opatija samostojna, vendar hkrati povezana z drugimi. Z vizitacijami v hčerinskih samostanih so opatje skrbeli za spoštovanje pravil. O pomembnih zadevah so skupno odločali na letnem generalnem kapitlju v Cîteauxu.
Dosledna zapoved uboštva je dovoljevala le rastlinsko hrano in ribe ter kute iz grobih volnenih ali lanenih vlaken. S tem je bil usklajen tudi značaj liturgičnih molitev in pomen ročnega dela. Skupnost naj bi proizvajala in imela le toliko, kolikor je bilo potrebno za preživljanje.
Meniško življenje je bilo točno določeno, dnevni red pa razdeljen na enake dele molitve, dela in počitka. Ob drugi uri ponoči in sedemkrat čez dan so se zbrali menihi pri korni molitvi v Božji hiši. Vrhunec liturgičnega življenja je bila dnevna konventna maša.
V kapiteljski dvorani so vsak dan prebrali poglavje iz redovnega Pravila in se spomnili pokojnih sobratov. V obednici so dvakrat dnevno zaužili topli obrok. Enkrat na dan so se smeli ogreti v edinem ogrevanem prostoru. Pred večerno molitvijo so imeli duhovno branje v križnem hodniku.
Redovni statuti so ob delavnikih predpisovali pet do osemurno ročno delo. Kajti tudi delo naj bi vodilo menihe k Bogu: delo v pisalnicah, delavnicah, bolniških sobah ter na samostanskih vrtovih, na bližnjih poljih in v gospodarskih poslopjih.
Da bi se samostani lahko zadovoljivo preskrbovali, so sprejemali medse tudi brate laike. Ti navadno niso znali ne brati ne pisati, zato tudi niso bili obvezani h korni molitvi. Veljali so za člane samostanske družine drugega reda. Živeli in delali so v posebnih samostanskih prostorih.
Bratje konverzi so delali kot zidarji, klesarji in tesarji na gradbiščih, opravljali so pomožna dela na polju, v sadovnjakih in vinogradih kot tudi pri krčenju gozdov in kultiviranju tako pridobljene posesti. S svojim delom so bistveno pripomogli k hitremu razcvetu novega reda.

• zgodovinska genealogija pojma živalskega – Heidegger, Agamben itd.
• koncept življenja, ki ga kot vseobsegajočo Moebiusovo topologijo razlaga Varela
• razlika organsko – animalično
• Damasieva ukinitev delitve duh/jaz nevrološki procesi (Spinoza)
• Metzingerjeva fenonemološka študija geneze jaza kot transparentnega avtomodela
• antropološki stroj Agambena
• koncept pulzije in libida (Freud, Lacan)
• koncept Simbolnega – Lacan – v katerega so lahko privzete izjeme iz živalskega sveta (glej tudi Agamben) – simbolne funkcije, ki so hierarhično strukturirane – lok od živali, domače živali, človeka, duhovnika, angela do boga (Agamben)

Tole je na prvi pogled domača žival:

Ta krava ima na sebi nekaj človeškega – lahko bi ji pustili nastopati v kakšni alpski vasici, kjer bi bila del vaškega socialnega življenja in bi njena dejanja razumeli v registru cirkuškega zabavljaštva, ker pa gre za Indijo in zato sveto kravo, pa je nek način vzdignjena nad živalskost živali in je v bistvu del simbolnega univerzuma, sveta žival med profanimi ljudmi, kerubin (šed)?

Teorija igre je uporabna tudi v vsakdanjem življenju. Če običajne situacije interpretiramo s pomočjo modelov in strategij teorije igre, bodo  usodne situacije izgubile del svojega eshatološkega prizvoka. Postale bodo jasno strukturirane, igralcem pa bodo ponujale jasne opcije.

Zakonski spor tako postane zaporniška dilema v kateri je najboljša strategija sodelovanje. Problem zaupanja lahko rešujemo z igro chicken, kjer pokažemo svojo predanost. Seveda z njo ni treba pretiravati, pa vendarle.

Konfliktom pa se lahko  izognemo  strategijo tit for two tat. Recimo, da se preveč razburimo in po nepotrebnem nervozo prenesemo še na koga drugega. Navidez je v sporih najboljša strategija “zob za zob” – če je nekdo z vami neprijazen, ste taki tudi vi z njim. Angleži jo imenujejo “tit fot tat”. Njena neprijetna posledica je, da pri negativnih dejanjih vodi v spiralo konflikta iz katerega ne moremo stopiti.

Zato je v socialnem okolju boljša strategija “tit fot two tat”. Recimo, da veste, da je nekdo impulziven, vendar v principu nenevaren. V tem primeru je zmagovita strategija v tem, da na njegovo prvo žogo ne odreagirate. Če pa dejanje ponovi, seveda nimate druge možnosti, kot da…

Ne slepimo se, zadeva še ni končana, trenutno smo jo pometli pod preprogo in le občasno iz pepela sikne plamen, kot ob zadnjih dogodkih na sodišču. Pa vendar se celotne zgodbe drži turoben, že skoraj srednjevški, pridih, ki še najbolj spominja na atmosfero Boschevih grotesknih slik, na primer njegove ilustracije sedmih smrtnih grehov:

In res se zdi, da bi Strojanovim lahko očitali vseh sedem smrtnih grehov:

1. Superbia: napuh
2. Avaritia: pohlep
3. Luxuria: pohota
4. Ira: jeza
5. Gula: požrešnost
6. Invidia: zavist
7. Acedia: lenoba

Zelo indikativno je že samo dejstvo, da o nekem Dogodku sploh lahko govorimo z jezikom neke minule dobe, da lahko za opis fenomena 21. stoletja uporabljamo terminologijo temačnega srednjega veka.

Postavimo nekaj tez:

• gre za eminenten Dogodek, za odločitev med dvema neodločljivima opcijama – so živali ali ljudje, s tem pa gre z Badioujevimi besedami za našo resnico, bolje, za subjektiviteto slovenstva in njeno resnco, saj gre za eminentno proceduro resnice v diskurzu političnega – zato velja dobro premisliti kakšne so njene implikacije
• gotovo je tudi, da se nam ta resnica kaže kot grozljivo realno linča, zločina itd., kot tisto Realno torej, ki ga tematizira Lacanova psihoanaliza – in mogoče velja tudi, da resnica slovenstva ni več cankarjanski junak, osamljeni posamzenik, ki ga je v osemdesetih letih poosebljal Metod Trobec, ampak je naša resnica tista masa ljudi, tisti agresivni impulz amorfne mase, zahteva po linču, ki je bila novum tistega trenutka;
• politično resnico, ki se razkriva v tem Dogodku, bi po eni strani lahko opisali s topologijo Giorga Agambena kot fenomen Homo Sacer, kot razmerje med suvereno oblastjo in golim življenjem v povezavi s suvereno oblastjo in izrednim stanjem
• hrbtno stran zgornje topologije predstavlja Foucaultovska analiza mehanizmov s katerimi se moderna država polašča družbenega telesa in telesa posameznikov (biopolitika); delovanje moderne države natančno opisuje Antonio Negri, ko  opisuje prvo bombo na zborovanju levice, ki jo je postavila italijanska tajna služba in  je sprožila ustanovitev Rdečih brigad;
• Agambenov pojem antropološkega stroja natančneje opiše teoretske predpostavke (razločevanje med organskim in animaličnim), ki sodobnim znanostim in državi omogočajo izdelavo specifičnih tehnologij za aplikacijo moči v (družbeno)telo
• in mogoče ne bi bilo odveč pomisliti na skoraj pozabljene Sloterdijkove analize razmerja med osvobajajočimi kiničnimi provokacijami in cinizmi oblasti in obnašanje naših ciganov razumeti (tudi) kot vedenje modernih Diogenov (živeli so v sobi s svojimi psi, ki so v sobi opravljali tudi potrebe itd.)
• Realno družine Strojan bi lahko razumeli tudi kot nekakšno  predojdipsko polimorfno perverznost, ki pulzijam pušča prosto pot in se ga ne da simbolizirat (upirajo se tudi simbolizaciji, normalizaciji s strani juridičnega diskurza), razlagali bi jo torej s pomočjo modela predojdipa – Julije Kristove ali Anti-Ojdipa Deleuzea in Guattarija,
• to nesimbolizabilno Realno bi na koncu lahko razumeli tudi s pomočjo nevropsiholoških modelov emocij/občutkov Antonia Damasia in tako živalskemu pečatu agambenske analize dodali novo dimezijo

Če pa sledimo analizam Thomasa Metzingerja, so stvari nekoliko bolj kompleksne – prevara pogleda je samo prva izmed napak v delovanju sicer transparentnega samomodela, ki pripelje do izdelave  napačnega prostorskega modela in direktno vpliva na motorične aktivnosti. Zato pri zgornjem grafitu lahko govorimo o fantomskem objektu (stopnicah), ki se mu skušamo izogniti, tako kot pacienti Vilayanurja Ramachandrana naenkrat začnejo premikati fantomsko roko, ki je nadomestila pred leti amputiramo pravo: